Pogumna ali neumna?

Ali sem bila toliko pogumna, da sem rekla ne? Ali sem bila toliko pogumna, da sem končno dala sebe na prvo mesto?

Boleče noge, križ in hrbet po celodnevni izmeni, a kljub temu si rečem: ‘Sej bo, še malo še malo, pa bo konec’. In ja, zdržati moram samo še malo, in bo slabega konec. Kaj želim povedati s tem? Sam si svoje sreče krojač.

Že nekaj časa nazaj sem na Instagramu objavila nekaj instastoryev, kjer sem govorila o svobodi, sreči in kako mi je padel kamen s srca. Dobila sem dosti reply-ev, če imajo prav in če je to tisto, kar mislijo. Ali sem bila toliko pogumna, da sem rekla ne? Ali sem bila toliko pogumna, da sem končno dala sebe na prvo mesto? Da, sem. In sem jo oddala, odpoved. Ob predaji tega A4 formata, mi je padel kamen s srca, breme z ramen, in črni oblaki so se spremenili v svetle bele oblake.

Vem kaj bo prvo vprašanje: ‘ Kako odpoved, imaš dva otroka, družino?’ Zato pa vprašam jaz vas, tebe, ki to bereš. Bi delala v podjetju, kjer nisi cenjen, kjer se vrstijo ukrepi nam ‘v prid’? Ukrepi, ki smo jih že vsi siti, ukrepi, ki nam niso prinesli nič dobrega, ampak samo še dodatno utrujenost, ki se je poleg fizične prenesela še na psihično obremenitev? Ukrepi, za katere ni ustreznega plačila? Mislim, da ne. Mislim celo, da bi nekateri prej obupali kakor jaz, ampak upaš, vlečeš, čakaš, a pride že novo leto z novimi plani, cilji in željami.

Zagrenjena, sita sebe prihajajoč slabe volje domov, utrujena, povrh pa še moja dva sončka, ki nista kriva za nič, in jima ni potrebno gledati mame brezvoljne, utrujene in brez grama veselja v sebi.

Obožujem zdravstvo, z veseljem sem naredila srednjo šolo, z veseljem opravljala poklic, ki naj bi bil cenjen, spoštovan in vreden vsake pohvale. A čez nekaj let, vidiš da si samo številka, samo en človek več, ki ga sistem izkorišča in ponižuje. Mine te, mine te vse za kar si se trudil, mine te volja do vstajanja zjutraj, s teško muko se odpraviš v avto in zapelješ v službo. Cenim nasmehe oskrbovancev, ki mi vsaj malo polepšajo dan, a je to samo krinka, ki traja 2 sekunde, nato pa se vrnem nazaj v realnost. Nisem mogla več, ni več strasti, ni več rdeče niti da me veže. Zagrenjena, sita sebe prihajajoč slabe volje domov, utrujena, povrh pa še moja dva sončka, ki nista kriva za nič, in jima ni potrebno gledati mame brezvoljne, utrujene in brez grama veselja v sebi.

Ni bilo lahko, verjamite mi. Odločitev se ni zgodila čez noč, ni bilo iz danes na jutri, eh jaz bom pa dala odpoved. Premlevala sem mesec in pol, kaj narediti, da bo pravilno, kako vrniti veselje do dela, poklica? Čakala in upala, da se bodo stvari obrnile, a je iz dneva u dan bilo huje, in odločitev je bila sprejeta, ob 100% podpori moža (tudi on me ni več mogel poslušati 🙂 ).

3.1. ob 7.50 je moje srce zaigralo, nasmeh se je vrnil, volja do življenja me je ponovno obiskala, obrazne mišice so zopet začele delovati, breme z ramen je padlo in lahkotnost je prišla v moje telo. In ja, končno sem vesela, ker sem bom lahko posvetila svojemu hobiju, ki me izredno veseli. Slikanje, bloganje, ustvarjanje, kreiranje in razporejanje časa po svoji volji. Seveda, sčasoma bo tudi služba prišla na vrsto.