Nekaj minut prej in videla bi kako pada…
Sreda je bila, moje jutro se je začelo kot ponavadi. Odpeljala sem otroke v vrtec in se veselo odpravila proti Ljubljani k frizerju. Avtocesta prehodna, vožnja skozi dež, glasba me je spremljala. V glavi sem se fokusirala na cesto, dež je zame alarm, da je cesta spolzka in sekunda nepozornosti ti lahko spremeni dan ali življenje.
Zagledam kabino kamiona in nekaj belega, kar se mi je zdelo kot del betonskega mosta.
Ura 8:27, prihajam skozi zadnji tunel od Grosuplja proti Ljubljani. Zagledam jih. Gasilci, policija, lučke, zgoraj na mostu. S širokimi učki zagledam še na spodnji stranski cesti ob avtocesti lučke, gasilce, ki že zunaj pred vozilom hodijo in gledajo. Bolj ko sem se bližala lučkam, bolj sem se spraševala kaj je narobe. Skoraj pod mostom nad razcepom Malence obrnem pogled na desno in zagledam nekaj belo-rdečega. Zagledam kabino kamiona in nekaj belega, kar se mi je zdelo kot del betonskega mosta. No, bila je cisterna kamiona, ki k sreči ni vsebovala nevarnih snovi.
Obnemela sem. Začutila sem žalost in bolečino. Padec kamiona z 20-ih metrov, moje misli so avtomatično poletele k vozniku, kaj je z njem. V šoku sem peljala naprej, a premlevala v glavi kaj se je zgodilo. Priznam, pomislila sem sprva, da je voznik zaspal, ali da je med vožnjo uporabljal telefon. Nato pa streznitev, avto se je zaletelo v kamion, ki je po predpisih peljal po naših avtocestah. Gospod, ki se je odpravil na pot, ki je opravljal svoje delo je izgubil življenje. Zakaj?
Ker se je nekomu zjutraj mudilo v službo, na sestanek, ker je šel pomagati prijatelju pri selitvi, alkohol ali neprilagojena hitrost? Izkazalo se je ravno to, neprilagojena hitrost. Zaradi dodatnih 10, 20, 30km/h avta je voznik kamiona izgubil življenje.
Ko nas enkrat ne bo…
Si predstavljate njegovo bolečino, ne znanje kaj se je sploh zgodilo? Ko ni pričakoval, ko je padal s kamionom 20m globoko? Si predstavljate njegove misli, življenje ki se mu je odvilo v sekundi pred očmi? Misel na ženo, otroke, vnuke če jih je imel? Razmišljanje ali se je poslovil od njih kot je treba, da ni bilo slovo v kregu ali slabi volji? Ali jih je objel, ko se je odpravljal na pot, cmoknil na lička? 1001 vprašanje.
Vsakič, ko se zapeljem mimo in vidim mesto, kjer je kamion padel se zavem, da sem lahko vesela in hvaležna, da se vsako jutro zbudim živa in zdrava. Da se (čudno rečeno) na lep način vedno poslovim od otrok in ne v kregu ali slabi volji. Da sem lahko srečna, da delam nekaj v čemer neizmerno uživam in se vidim v temu na dolgi rok. Ko vidim zaradi česa se ljudje kregajo, sovražijo in zamerijo se mi iskreno zdi neumno, mi rata slabo. Bijejo se bitke na Instagramu, Facebooku, v živo, med prijatelji, sorodniki. Zakaj?
Ko nas enkrat ne bo, se nas ljudje ne bodo spominjali po številkah na Instagramu, Facebooku ali Twitterju. Ne bodo se nas spominjali kako smo bili modni, našminkani, suhi ali bolj polni. Bolj bo v spominu ostala osebnost, velikost srca in morda kak dosežek.
Naj nam bodo take, pa čeprav žalostne situacije streznitev.
Vse dobro, Dijana ♥
