LIFESTYLE

Zakaj se jima opravičujem vsak dan?

Otrok je vedno na prvem mestu

Moje prvo vprašanje bi bilo, koliko mamic vas je, ki vas je ‘strah’ iti na bolniško, pa bom vseeno začela pri sebi.

Skrbna mama dveh otrok, že ob najmanjšem kašlju sem bila zaskrbljena, ob prvih prehladih, ob prvi vročini pa sploh. Med porodniško sem imela vse pod kontrolo, bolezni smo pozdravili v veliki meri takoj, ko pa se je porodniška končala, in je bilo treba v službo pa so se stvari malo obrnile. In sedaj mi je žal, zelo žal. Počutim se zelo žalostno, ker me grize slaba vest in krivda. Počutim se, kot da sem otroke pustila na cedilu, kot je sistem nas.

 

Po poklicu sem medicinska sestra, zelo rada opravljam delo za katerega sem se šolala. A se mi zadnje čase vse zamera, počasi tudi volja do jutranjega vstajanja izginja. Pa niso krivi oskrbovanci ali sodelavci, temveč sistem. Že 4 mesece se trudimo, a zadnja dva še posebej, decembra pa že razmišljam o menjavi službe, pa tudi če grem za čistilko. Razmere se slabšajo, plače še vedno nezadostne glede na delo, ki ga opravimo, postajamo vse živo od negovalke do čistilke. Ni spoštovanja, ni motivacije, ni reda in ni dobre volje več. Pritiski iz vseh strani, zahteve take in drugačne, a ‘respecta’ nikjer. Kot zaposleni moraš to narediti in pika. 

Občutek krivde ne bo nikoli odšel.

Pa jaz, sem človek? Si ne zaslužim spoštovanja, grama motivacije, da se veselje do dela vrne nazaj? Vsi smo odvisni od nekoga, mi od delodajalca, a oni od nas veliko več, brez nas ni nič! Ampak se take stvari pozablja, od vlade naprej. 

Občutek krivde ne bo odšel. Odkar se je septembra vrtčevsko leto pričelo, moram priznati, da Liam in Zaya nista bila pretirano bolna, prehlad tu in tam, a ko sem videla da se je pričelo kuhati kaj večjega, sem hitro vso lekarno potegnila ven, ki je doma, in ju oskrbela, da bo lahko mami šla v službo. Ker mami ve, da že tako primankuje osebja, da bo moje delo preloženo na nekoga drugega, in da bo seveda kak evro manj na plačilni listi če gre na bolniško. In kako neumna sem bila, res ni me sram priznati. Vem, da je dosti mamic, ki so sigurno naredile isto napako kot jaz, in občutek krivde ne bo nikoli odšel. 

Nikoli nisem izkoriščala sistema.

In nauk?

Žal mi je za vsako minuto, ki sem jo izgubila zaradi mojega razmišljanja in truda, ter zato nisem dobila niti hvala, temveč to da so razmere samo še slabše. Vem da je služba potrebna, krvavo potrebna za preživetje, ampak ni vredna ne zdravja mojih otrok, ne mojega psihičnega in/ali fizičnega kolapsa.  Nikoli nisem izkoriščala sistema (in ga tudi nebom), a istih napak, kot je krpanje zdravja mojih otrok ne pride več v poštev. 

Liam in Zaya sta moj svet, in moja luč vsakega dne. 

XOXO, Dijana

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *